Gojenje konoplje na prostem

Za proizvodnjo visokokakovostne konoplje je potreben razvoj ustreznih tehnik gojenja.  Proučevanje optimalnih gojitvenih pogojev prispeva h kakovosti konopljinih izdelkov, hkrati pa širi znanje o konoplji in njenih vplivih na okolje, kot sta  izboljšanje tal in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

Konoplja uspeva v podobnih rastnih razmerah, kot so primerne za koruzo. Potrebuje globoka, zračna in srednje težka tla. Najpomembnejši dejavnik  je pH tal, ki mora biti nevtralen ali rahlo alkalen. Plitva, peščena in kisla rastišča ji ne ustrezajo, slabo uspeva tudi v težkih, hladnih in glinastih tleh.

Čas setve konoplje je odvisen od dolžine rastne dobe posameznega ekotipa in sorte. Zgodnejša setev, na začetku aprila, omogoči žetev že pred jesenjo. Seme kali pri 1 do 2°C, optimalna temperatura za kaljenje pa je 20 °C. Mlade rastline prenesejo tudi T pod 0°C, vendar takrat ne rastejo.

Optimalna temperatura za rast in razvoj konoplje je 10 do 20 °C, za južne ekotipe in konopljo za seme lahko tudi nekaj stopinj višja. Severnejši ekotipi so bolj odporni na nizke temperature, vendar dajo manjši pridelek vlaken.

Konoplja je hitro rastoča rastlina, ob ugodnih pogojih lahko zraste  kar 10 cm na dan.  Rastna doba je v povprečju med 90 in 120 dni. Južni ekotipi so na njivi najdlje, in sicer več kot 150 dni. Za uspešno rast in razvoj pa konoplja ne potrebuje le rodovitne, ampak tudi dobro pripravljeno njivo. Priporočljivo jo je globoko zorati že jeseni, pobranati zgodaj spomladi in zrahljati pred setvijo.

Glede na vrsto tal in vsebnost hranil je potrebno v njivo že jeseni zaorati hlevski gnoj in/ali pognojiti s 70 do 100 kg dušika/ha in 40 do 110 kg fosforja in kalija/ha. Če gojimo z mineralnimi gnojili spomladi, jih je treba uporabiti vsaj 10 dni pred setvijo, da so hranila na voljo mladim rastlinam. Čeprav konopljina stebla niso nagnjena k poleganju, je z dušikom vseeno priporočeno previdno gojenje.

Rastline konoplje imajo veliko potrebo po dušiku predvsem v zgodnji fazi vegetativnega razvoja. Če listi rastline postanejo pusti in  rumenkasti, to kaže na potrebo po dodatnem gnojenju z dušikom. Takšne simptome pa lahko povzročita tudi nizka pH vrednost ali presežek vode v tleh. Povpraševanje po fosforju in kaliju se poveča med cvetenjem. Rastline konoplje, gojene za medicinske namene, morajo biti v fazi cvetenja oskrbljene z biološko razpoložljivimi oblikami obeh omenjenih makrohranil.

Dušik je glavno talno makrohranilo, ki je povezano z vsebnostjo THC v rastlinah konoplje. Glede na raziskave, so ravni dušika v tleh močno povezane z vsebnostjo THC v listih konoplje in njihovim položajem na rastlini. Coffman in Gentner (1975) ter Haney in Kutscheid (1973) so pokazali, da je vsebnost dušika v vegetativnih rastlinskih delih pozitivno povezana z nivojem THC. Struik in sodelavci (2000) pa so zapisali, da gnojenje z dušikom vpliva tudi na izgled rastline, površino listov in donos suhe snovi stebla.

Odrasla rastlina konoplje ima 60 do 70% olesenelega dela stebla, 10 do 20% vlaken, 5 do 20% listja in od 0% do 2% semen. Pri setvi industrijske konoplje za vlakna mora biti posevek gost. Priporočeno je, da si v vrsti semena sledijo na 5 do 10 cm, medvrstni razmik pa naj bi bil med 12,5 do 15,0 cm. Redka setev je zaradi posledične razvejanosti rastlin pri pridelavi vlaken nezaželena, saj zmanjša njihovo količino in kvaliteto.

Kakovost rastlin za vlakna se razlikuje med ženskimi in moškimi rastlinami. Moške rastline imajo mehka in močna vlakna, primernejša za izdelavo platen, ženske rastline pa imajo bolj groba vlakna, ki se uporabljajo za izdelavo vrvi. Dolžina vlaken je od 0,2 do 2,0 m in se spreminja glede na dolžino stebla. Na trdnost in barvo vlaken vplivata rok žetve in način obdelave.

Industrijska konoplja za seme se seje v vrsti z 20 do 30 cm razmaka ali več, da so rastline razvejane in nastane čim več semen. Medvrstni razmik je prav tako širši, od 50 do 70 cm. Količina semena je odvisna od absolutne mase, ki je pri južnih ekotipih nad 22 g, pri drobnozrnatih sortah pa od 15 do 22 g. Količina semena južnih ekotipov pri setvi za vlakna znaša 80 do 120 kg/ha, za vrvi 50 do 60 kg/ha, za seme pa 25 do 50 kg/ha. Pri drobnozrnatih sortah je lahko količina veliko manjša.

Kolobar je pomemben za zdravo seme in varstvo pred pleveli, boleznimi in škodljivci. Konoplja namreč slabo prenaša ostanke škropiv v tleh. Uspeva z vsemi poljščinami in je odličen predhodni posevek drugim poljščinam. Pred njo so zaželene okopavine, zrnate stročnice, večletne krmne metuljnice in žita, za njo pa so pri nas pogosto sejali lan. Ker konopljo in hmelj napadajo podobni škodljivci, konoplje ni priporočljivo sejati v bližini hmeljišč

Med semenskimi posevki je zaradi tujeprašnosti konoplje priporočljiva razdalja nekaj kilometrov, odvisno od oblike terena, sicer bi obstajala možnost križanja sort. Za pridelovalce semena medicinske konoplje so posevki navadne konoplje še posebej nezaželjeni. Po oprašitvi medicinske konoplje z industrijsko, ta namreč vsebuje manj THC.

Medicinska konoplja se, za razliko od industrijske konoplje,  goji z uporabo tehnike, pri kateri se poberejo samo neoplojeni ženski cvetovi z visoko vsebnostjo THC. Razmerje moških in ženskih rastlin je odvisno od genetskih dejavnikov, podnebnih in talnih razmer. Med gojenjem je potrebno identificirati ženske in odstraniti moške rastline.  Semena, namenjena posebej za proizvodnjo ženskih cvetov, je potrebno pridobiti od certificiranih virov.

Medicinska konoplja mora imeti veliko stranskih poganjkov, listov in socvetij. Redkejše sejanje ima za posledico razmeroma nizko gostoto rastlin na kvadratni meter. Ob gostejšem sejanju so rastline višje, z manj in bolj enakomerno porazdeljeni stranski poganjki. Optimalna gostota medicinske konoplje je 20.000 rastlin na hektar, lahko pa se poveča tudi na 30.000 ali celo 40.000 rastlin na hektar.

Donos in farmacevtsko kakovost konopljinih rastlin določata predvsem sorta rastlin in kmetijska obdelava, zlasti datum setve, gnojenje, količina semen in zalivanje. Donos se večinoma poroča na podlagi ene rastline (donos na rastlino). V povprečju je razmerje mokra teža rastline: suha teža rastline: suha teža suhega proizvoda 10: 3: 1.

Kot primer lahko podamo empirične podatke nizozemskega Urada za konopljo o medicinski konoplji, ki je bila pridelana v notranjih pogojih: mokra rastlina 115,3 g, suha rastlina 32,4 g, donos suhe rastline 10,0 g. Caulkins (2010) je zapisal, da je natančne podatke o donosih medicinske konoplje na prostem težko najti, podal pa je oceno, da donos lahko znaša približno 650 kg/ha.

Medicinska konoplja je bila legalizirana že v več kot polovici držav ZDA, v Avstraliji, Kanadi, Nemčiji, Južni Afriki, Urugvaju in drugih državah. Zakonodajne spremembe so omogočile razvoj enega najhitreje rastočih trgov na svetu, v ZDA je leta 2016 prodaja medicinske konoplje  presegla kar  6,7 milijarde dolarjev. Nedavne raziskave so sicer precej razširile znanje o zahtevah glede kakovosti zdravil iz konoplje, vendar pa agronomski standardi za gojenje medicinske konoplje na prostem v Evropi še niso razviti.

 

VIRI IN LITERATURA

  • Bavec F. 2000. Nekatere zapostavljene in/ali nove poljščine (knjiga).
  • Bavec F. in Bavec M. 2007. Organic Production and Use of Alternative Crops (knjiga).
  • Caulkins J. P. 2010. Estimated cost of production for legalized cannabis (članek).
  • Coffman C. B., Gentner W. A. 1975. Cannabinoid profile and elemental uptake of Cannabis sativa as influenced by soil characteristics (članek).
  • Čeh B. in Čeh K. 2009. Oljnice: pridelava, kakoovost olja ter možnosti uporabe za biomaziva in biodizel (knjiga).
  • Haney A., Kutsc B. B. 1973. Quantitative variation in the chemical constituents of marihuana from stands of naturalized Cannabis sativa in east-central Illionis (članek).
  • Kocjan A. D. 1999. Pozabljene poljščine (knjiga).
  • Struik P.C., Amaducc S., Bullard M. J., Stutterheim N. C., Venturi G., Cromack H. T. H. 2000. Agronomy of fibre hemp (Cannabis sativa) in Europe (članek).
  • Zuk G. K., Gołaszewski J. 2018. Cannabis sativa – cultivation and quality of raw material (članek).