Na voljo je zelo malo zanesljivih informacij o gojenju koplje v zaprtih prostorih. Vanhove (2014) je v svoji doktorski disertaciji, na katero smo se pri pisanju prispevka oprli, zapisal, da informacije izvirajo predvsem iz sivih virov literature in sicer priročnikov za gojenje konoplje v zaprtih prostorih avtorjev Adamsa (2007), Cervantesa (2006) in Greena (2001). Na voljo so pred vsem informacije o običajno uporabljenih sistemih gojenja konoplje, o okoljskih dejavnikih, ki vplivajo na pridelek in kakovost konoplje (temperatura, prezračevanje, svetloba, relativna vlažnost itd.) in o ciklih konopljine rasti.
NOTRANJI SISTEMI GOJENJA KONOPLJE
Obstaja veliko prednosti pridelovanja konoplje v zaprtih prostorih v primerjavi z gojenjem na prostem. Največja prednost je, da lahko okoljske dejavnike, kot so temperatura, relativna vlažnost, razmere v tleh in svetlobni režim, ki so ključni z kakovostni pridelek, pridelovalec v celoti nadzira. Prav tako veliko prednost predstavlja gojenje skozi celo leto. V zmernih predelih je gojenje konoplje na prostem namreč možno le v poletnem obdobju, z eno samo letino na leto. Poleg omenjenih prednosti ima pridelava konoplje v zaprtih prostorih še nekatere druge prednosti, predvsem povezane s pridelavo nedovoljene indijske konoplje, namenjene rekreativni uporabi.
Gojenje konoplje v zaprtih prosotorih je težje odkriti, značilen vonj indijske konoplje pa se da odstraniti. Vonj se odstranjuje samo zato, da se prepreči odkritje notranjega nasada. Intenziven vonj po konoplji povzročajo terpeni, biogene hlapne organske spojine. Najpomembnejša biološka funkcija terpenov je odganjanje insektov. Čeprav rastline z visoko vsebnostjo THC vsebujejo visoke nivoje terpena, ni neposredne fiziološke povezave med obema tipoma molekul. Gojenje konoplje v zaprtih prostorih se lahko odkrije tudi s pomočjo toplote, ki jo sproščajo svetlobne naprave za rast, ki jih je mogoče zaznati z infrardečimi senzorji.
Kljub temu, da gojenje konoplje v zemlji na prostem ostaja najpogosteje uporabljena gojitvena metoda, pridelava konoplje v zaprtih prostorih temelji na sofisticiranih metodah brez uporabe zemlje, kot je hidroponika. Pri tej metodi se uporablja substrat, ki ni zemlja, prehrana rastlin pa je v celoti zagotovljena z dodatkom mineralnih gnojil. Prednosti hidroponike v primerjavi z gojenjem konoplje v zemlji vključujejo domnevno višje donose in krajši cikel rasti. Substrati, ki se običajno uporabljajo v hidroponiki konoplje, vključujejo kameno volno, pelete iz ekspandirane gline, kokosova vlakna, perlit in vermikulit. Hidroponi so lahko pasivni (z ročnim namakanjem) ali aktivni (z avtomatskimi namakalnimi cikli). Nadalje so lahko odprti (neuporabljena voda za namakanje s hranilnimi snovmi se neprestano prazni) ali zaprti (hranilna raztopina se neprekinjeno reciklira nazaj v sistem).
V zaprtih sistemih se hranilna raztopina bolj učinkovito uporablja, vendar pa je zaradi vnosa hranil v rastline potrebno sestavo hranilne raztopine stalno prilagajati z dodajanjem topnih mineralnih gnojil in/ali s prilagoditvijo kislosti raztopine, da se zagotovi ustrezna mineralna topnost. Kislost hranilne raztopine je treba redno spremljati z merjenjem pH. Prilagoditev pH na optimalne ravni se lahko izvede z dodajanjem kislin (nižji pH) ali baz (povečanje pH) hranilni raztopini. Vsebnost mineralnih snovi v hranilni raztopini se spremlja z rednim merjenjem njene električne prevodnosti.
Primeri zaprtih hidroponskih sistemov so pretočni sistemi (angl. flowsystems), pri katerih je substrat za kratek čas redno poplavljen s hranilno raztopino in nato izsušen, sistemi s hranilnim filmom (angl. nutrient film technique), v kateri se nenehno razteza tanek sloj hranilne raztopine po površini, tako da se hranila neprekinjeno dobavljajo ob istočasnem zagotavljanju zadostnega kisika koreninam in aeroponika (angl. aeroponics), pri kateri se hranilna raztopina razprši na korenine. Vsak drug sistem gojenja konoplje je variacija zgoraj omenjenih sistemov.
Pridelovalci zelo majhnega obsega pogosto uporabljajo šotore, katerih površina je običajno največ 1 kvadratni meter in v katerih se želeni okoljski pogoji nadzorujejo enako kot v primeru nasadov v večjem merilu. Prednost takšnega šotora je njegova kompaktnost, ki pomaga prikriti postopke gojenja konoplje. Bolj sofisticirana (vendar precej redka) alternativa je tako imenovan konoplin vrtiljak, ki ga sestavljajo rastlie konoplje organizirane v vrste, ki se vrtijo okrog osrednje osi z osvetlitvijo, tako da se korenine nenehno in zaporedno potapljajo v hranilno raztopino na dnu vrtiljaka. Od vseh omenjenih sistemov za gojenje konoplje, vrtiljak najbolj učinkovito uporablja svetlobo in prostor.
DEJAVNIKI GOJENJA
Ustrezen nadzor pogojev (temperatura, relativna vlažnost in svetloba) v prostorih, namenjenih gojenju konoplje, je ključnega pomena za proizvodnjo velike količine kakovostne konoplje. Konoplja prenaša temperaturo v prostorih za rast, ki se giblje med 15 in 29 ° C, vendar lahko rastline konoplje preživijo kratkotrajne temperaturne šoke tudi nad in pod omenjenimi vrednostmi. Optimalna temperatura za gojenje konoplje v zaprtih prostorih je med 20 in 25 ° C. Temperatura se običajno nadzoruje z odstranjevanjem vročega zraka, ki ga proizvajajo visokozmogljive svetilke za rast in/ali z ogrevalnimi sistemi (zlasti v zimskih mesecih), kadar žarnice proizvajajo nezadostno toploto za doseganje najnižje primerne temperature. Green (2001) je zapisal, da je relativna vlažnost optimalna med 40 in 80%, Adams (2007) pa v svojem priročniku priporoča ožji razpon, med 50 in 70%.
Višji pridelek konoplje naj bi bil proizveden z obogatitvijo ozračja s CO2. Obogatitev je mogoče doseči z visokotlačnimi jeklenkami s CO2, ogrevalnimi sistemi, ki sproščajo CO2, ali z običajnimi gospodinjskimi metodami, kot je namestitev bikarbonata v prostor za rast. Ker v zaprtih prostorih ni na voljo sončne svetlobe, lahko fotosintezo omogoči le svetloba, ki jo zagotavljajo žarnice, izdelane posebej za pridelavo rastlin, imenovane asimilacijske svetilke.
Optimalna razdalja med vrhovi rastlin in asimilacijskimi svetilkami je med 30 in 40 cm pri 400 W svetilkah in med 50 in 60 cm v primeru 600 W svetilkah. Zaradi raztezka rastlin je treba višino svetilke nenehno prilagajati, zlasti v fazi vegetativne rasti. Odsev svetlobe v prostoru za gojenje poveča fotosintezo in posledično pridelek rastlin konoplje. V belgijskih nasadih konoplje v zaprtih prostorih je običajna praksa, da se stene prekrijejo z odsevniki za svetlobo in toplotnimi izolacijskimi ploščami. Vroč zrak in močan vonj po konoplji, ki je prisoten zlasti med cvetenjem, se navadno odstrani s turbinami. Zrak iz nezakonitih nasadov konoplje, prehaja skozi ogljikov filter, ki absorbira večino vonja. V prostorih, kjer se goji konoplja, zrak kroži s pomočjo ventilatorjev. Kroženje zraka poveča bujnost konoplje in izenači temperaturo v prostoru.
CIKLI KONOPLJINE RASTI
Pri optimalnih pogojih v zaprtih prostorih, bo večina vrst konoplje, ki izhajajo iz potaknjencev, pripravljena za spravilo v 8 do 11 tednih (v enem ciklu rasti). Zato se lahko v enem prostoru doseže do 5 letin na leto. Vsak cikel rasti je sestavljen iz dveh faz. V prvih dveh do štirih tednih (vegetativna faza) se svetloba zagotavlja 18 ur ali več na dan, tako da mlade rastline hitro pridobijo višino in proizvajajo stranske veje z listi. V preostalih tednih drugega cikla rasti (faza cvetenja) pa se svetlobni režim zmanjša na 12 ur na dan, kar ustvarja umetno jesen, ki povzroča cvetenje. Ključnega pomena je, da se temna doba med fazo cvetenja ne prekine, saj lahko to odlaga cvetenje in povzroči razširjenost enodomnih rastlin (rastlin z moškimi in ženskimi cvetovi).
Podtaknjenci so odvzeti od zrelih, vegetativnih, ženskih rastlin konoplje. Potaknjence običajno proizvajajo specializirani pridelovalci, ki dobavljajo široki mreži nezakonitih pridelovalcev konoplje. Kalitev semen lahko traja od 12 ur do 3 tednov. Vendar pa to nezakonitih pridelovalcev ne zanima, saj večinoma kupujejo potaknjence pri pridelovalcu, katerega dejavnost je zgolj proizvodnja in prodaja potaknjencev. Potaknjenci so lahko vrhnji ali stebelni potaknjenci. Imeti morajo vsaj dva vozlišča, zato so dolgi med 10 in 15 cm. Rastlinski hormoni (avksini), ki se nanesejo na rano, stimulirajo proizvodnjo korenin. Prve korenine se pojavijo po 5 do 14 dneh. V tej fazi mora biti relativna vlažnost v prostoru 100% in površino listov je treba zmanjšati (z delnim rezanjem listov), da se zmanjša izguba vlage s transpiracijo.
Potaknjenci se lahko zakoreninijo v vsakem substratu: šotna zemlja, kamena volna, pesek itd. Toonen in sod. (2006) so proučevali gostoto rastlin na podlagi 77 zaplenjenih nasadov konoplje na Nizozemskem. Večina nasadov (80%) je imela gostoto med 10 in 30 rastlin na kvadratni meter, s povprečno gostoto rastlin 15 rastlin na kvadratni meter. V enem primeru je bilo prijavljenih 55 rastlin na kvadratni meter. V slednjem primeru je pridelovalec najverjetneje uporabil metodo SOG (angl. sea of green), v kateri je gostota rastlin konoplje zelo visoka. Pri metodi SOG so potaknjenci skoraj takoj izpostavljeni 12 urni svetlobni ureditvi, tako da rastline ostanejo majhne in takoj začnejo proizvajati cvetne brsti.
Cervantes (2006) in Green (2001) sta zapisala, da je donos na kvadratni meter SOG sistemov nižji od donosa na kvadratni meter bolj konvencionalnih metod gojenja konoplje v zaprtih prostorih. V notranji proizvodnji konoplje v zemlji, so lonci napolnjeni z ilovnatim peskom, šotno zemljo ali zmesjo obeh. Ko so presadki potaknjeni, se pogosto doda koreninski stimulator skupaj z mineralnimi gnojili. PH tal je v idealnem primeru med 5,2 in 6,2 in ga je treba po potrebi prilagoditi. Pridelovalci pogosto uporabljajo pakete gnojil, ki jih je treba uporabiti v skladu s časovnim načrtom, v katerem se sestava gnojil in količine spreminjajo tedensko, odvisno od stopnje rasti rastlin konoplje.
Vsaka od shem gojenja v osnovi vključuje gnojenje z dušikom, fosforjem in kalijem (NPK gojenje npr. 20: 20: 20), dopolnjeno z magnezijem, kalcijem, žveplom in mikrohranili med vegetativno fazo, in dodatnim kalijem in fosforjem med fazo cvetenja. Mnogi plani gojenja priporočajo tudi uporabo številnih aditivov, za katere se domneva, da povečajo pridelek in kakovost pridelek cvetnih brstov. Natančna sestava teh izdelkov običajno ni navedena na etiketah izdelkov, zato je njihova učinkovitost vprašljiva. V zadnjih 1 do 2 tednih faze cvetenja je priporočljivo, da se gnojila ne dodajajo. Ss tem naj bi optimizirali kakovost konoplje, vendar priročniki niso jasni glede tega, kaj točno pomeni optimizacija kakovosti, tako da je domnevni učinek pomanjkanja hranil nejasen. Tako kot pri gojenju konoplje v zemlji, obstajajo plani gnojenja tudi za hidroponiko.
Električna prevodnost in pH hranilne raztopine sta ključna dejavnika pri hidroponiki konoplje in ju je treba stalno nadziratii, zlasti v zaprtih hidroponskih sistemih. Vrednost pH hranilne raztopine je idealna med 5,2 in 6,2, medtem ko so optimalne vrednosti električne prevodnosti v območju 0,8 in 1 S/m v vegetativni fazi in med 1,2 in 2 S/m v fazi cvetenja. Vendar pa vsak posamezni urnik rasti konoplje priporoča specifične optimalne ne vrednosti pH in električne prevodnosti za vsak cikel rasti. Obrezovanje običajno ni potrebno in je v fazi cvetenja popolnoma odsvetovano, saj bi tako zmanjšali pridelek. V nekaterih primerih – še posebej, kadar se uporabljajo majhne gostote rastlin (<12 na m²) – se lahko rastline obrezujejo, da se odstrani apikalni prevladujoči položaj in se spodbudi tvorba stranskih poganjkov.
Trajanje enega cikla rasti konoplje je običajno med 8 in 11 tedni, odvisno od dejavnikov, sorte in uporabljenega sistema gojenja. Trajanje cikla rasti je odvisno tudi od strokovnosti in izkušenj pridelovalca. Pridelovalci morajo določiti čas nabiranja z vizualno oceno zrelosti cvetenja konoplje. Vsaj ena tretjina pestičev mora biti pred žetvijo oranžna ali rjava.
Najpogosteje uporabljena metoda žetve je rezanje glavnega stebla, blizu ravni substrata, ki mu sledi striženje (ločevanje cvetnih brstov od stebla in listov) in sušenje brstov konoplje. Vendar pa se lahko rastline obešajo na glavo za sušenje pred rezanjem. Relativna vlažnost v sušilnem prostoru ne sme presegati 80%, da se prepreči kontaminacija cvetnih popkov z mikroorganizmi (glivami, bakterijami). Sušenje konoplje mora biti počasen proces, ker se med sušenjem postopoma izboljšujejo psihoaktivne (vsebnost kanabinoidov) in organoleptične (okus, aroma in barva) lastnosti konoplje.
Clarke (1981) je zapisal, da v obdobju po žetvi kanabinoidne kisline dekarboksilirajo v psihoaktivne kanabinoide, medtem ko terpeni izomerizirajo in tovrijo nove politerpene z okusi in aromami, ki se razlikujejo od svežih cvetov. Poleg tega je Rosenthal (1998) zapisal še, da pretvorba ogljikovih hidratov in pigmentov spremeni končni okus in barvo rastlinskega materiala. Če se sušenje odvija prehitro, se presnovni procesi, ki so odgovorni za zgoraj omenjene biokemične reakcije, prezgodaj prekinejo. To lahko povzroči neprijeten “zeleni” okus in predvsem spremenjeno barvo izdelka. Ker obstaja sum, da lahko biosinteza kanabinoidov traja še kratek čas po spravilu, lahko proces sušenja vpliva tudi na končno vsebino psihoaktivnih sestavin. Prav tako je pomemben vidik teža, saj preveč posušeni cvetni brsti tehtajo manj in so zato manj donosni za pridelovalca.
VIRI IN LITERATURA
- Adams, P. 2007. Marijuana indoor growing, second edition (priročnik).
- Cervantes, J. 2006. Marijuana Horticulture. The Indoor/Outdoor Medical Grower’s Bible (priročnik).
- Clarke R.C. 1981. Marijuana botany: An advanced study, the propagation and breeding of distinctive Cannabis (članek).
- Green G. 2001. The Cannabis Grow Bible. The definitive guide to growing marijuana for recreational and medicinal use, fourth edition (priročnik).
- Rosenthal E. 1998. Marijuana grower’s handbook: The indoor high yield guide (priročnik).
- Toonen M., Ribot S., Thissen J. 2006. Yield of Illicit Indoor Cannabis Cultivation
- in The Netherlands (članek).
- Vanhove W. 2014. The agronomy and economy of illicit indoor cannabis cultivation (doktorska disertacija).